Med oblikami zagovorništva ločimo predvsem med profesionalnim in laičnim zagovorništvom*, med katere štejemo raznovrstne prakse neodvisnega zagovorništva, kot so samozagovorništvo, vrstniško zagovorništvo, kolektivno zagovorništvo in občansko zagovorništvo (pri nas PIC, nevladne organizacije …).
Laično zagovorništvo je izrednega pomena za krepitev pogodbene moči človeka, ki je zaradi trenutne ranljivosti, povezane z duševnim stanjem kot tudi zaradi stigme, v ranljivi in šibkejši poziciji.
Zagovornik je čestokrat edina oseba, ki je vsestransko na njegovi strani. Poskuša doseči, da se udejanji tisto, kar osebi legitimno pripada, posreduje želje in potrebe osebju v službah duševnega zdravja kot tudi sorodnikom in vsem, ki so vpeti v življenje tega človeka, z drugimi besedami, človeku pomaga, da si ponovno pridobi moč in vpliv nad lastnim življenjem.
Vendar pri tem, ko nekomu odvzamemo svobodo gibanja, ki je človekova ustavna pravica, na temelju njegove pravice do zdravljenja, pomoči in podpore, v postopkih formalnih obravnav laično zagovorništvo ne zadošča.
V svetu se je prav zato uveljavil profesionalen profil zagovornika, ki mu država podeli mandat za zaščito pravic in interesov ljudi.
Evropske države so tako razvile različne prakse profesionalnega varovanja interesov in pravic ljudi s težavami v duševnem zdravju (na primer bolniško zagovorništvo v Avstriji, institut neodvisnega statutarnega zagovornika za področje duševnega zdravja v Angliji, sistem osebnega ombudsmana za psihiatrične paciente na Švedskem idr.).
Oblike laičnega zagovorništav:
Samozagovorništvo:
spodbuja in krepi moč ljudi, da bi se znali sami postaviti zase (svetovanje, informiranje, treningi asertivnosti, skupine za samopomoč, samopomočne skupine, metode in oblike dela)
Vrstniško zagovorništvo
vzajemnost in solidarnost ljudi s podobnimi izkušnjami in je tesno povezano z delovanjem uporabniških skupin (prejšnji primeri, Perceval, Beers, Tanja Lamovec,Odbor za družbeno zaščito norosti)
Kolektivno zagovorništvo
Poleg vrste nacionalnih in lokalnih organizacij, je bila za naš prostor pomembna »Evropska mreža uporabnikov, nekdanjih uporabnikov in preživelih«, ki je v svojem manifestu opredelila osnovne pravice ljudi s težavami v duševnem zdravju, med katerimi je tudi pravica do neodvisnega zagovorništva.
Poleg zastopanja ljudi v konkretnih primerih kršenja človekovih pravic, si prizadevajo tudi za spremembe v zakonodaji, za povečanje pogodbene moči ljudi s težavami v duševnem zdravju in vpliva uporabnikov na politiko in službe duševnega zdravja.
Občansko zagovorništvo
Občansko zagovorništvo (tudi laično zagovorništvo) vključuje ugledne člane skupnosti, ki se zavzamejo za stigmatiziranega človeka, ki je v nevarnosti, da ga okolica izključi. (npr. kakšen ugleden občan, znan osebnost, ali nekdo, ki ima pogodbeno moč)
Naloga občanskega zagovornika je, da vzpostavi stik s človekom, se odziva na njegove interese in ga poveže s krogi vsakdanjega življenja v skupnosti.
Niso odvisni od institucij in za svoje delo niso plačani. Cilj te oblike zagovorništva je vzpostaviti dolgotrajen in podporen odnos.
Vir: UVOD V ZAGOVORNIŠTVO
MOJCA UREK
Fakulteta za socialno delo
2011
THE MEANING OF SELF-ADVOCACY
Komentarji
Objavite komentar