Že dolgo več ne razumem socialno delavskega ignoriranja diagnoz (med tem, ko je avtizem tudi za socialno delo še vedno motnja in invalidnost in še ne - nevrodivergenca!), ki jih dobijo ljudje z različnimi izzivi.
Verjetno je, bolj enostavno in bolj produktivno se ukvarjati s tem, da so diagnoze nalepke, kot pa se poglobiti v težave -izzive, ki jih imajo ljudje, v našem primeru avtisti s pridruženimi izzivi, ter skupaj z njimi (z LJUDMI) in drugimi strokovnjaki poiskati možne rešitve.
Tega "filma" pri nas še ni. Socialno delo je na področju avtizma izključeno – pri zagotavljanju pomoči, podpore, zagovorništva/vključeno (še to ne vedno) –, ko gre za birokratske potrebe ljudi.
Dokler nimamo zagovorništva in samozagovorništva na področju avtizma je tudi iluzorno pričakovati kakršno koli gibanje za nevrodiverziteto v SLO. Morda, pa to ustreza stroki, ki bo seveda takoj poiskala izgovore v sistemu. Kdo pa je ta sistem? "Sam" vprašam ...
Torej delujemo in raziskujemo, na podlagi tega, kar imamo in širimo svoja obzorja znanja in zavedanja. In seveda tudi zaidemo, se zgubimo ...in spet najdemo ...na primer.
Če želite/mo izboljšati otrokove izzive in simptome, morate/mo ugotoviti osnovne težave ali temeljne vzroke. Morate/mo razumeti, ZAKAJ se vaš (naš) otrok, mladostnik bori s pozornostjo, tesnobo, razpoloženjem, težavah pri učenju ali vedenjem, da bi zagotovil najboljšo podporo in videli izboljšanje.
Oznake, kot so ADHD, avtizem, anksioznost, depresija, DMDD, OKM in ODD, PDA samo opisujejo simptome, za katere že veste, ali pa še ne veste, da jih ima vaš otrok.
Oznake nam ne povedo ničesar o tem, kaj sploh povzroča ali poslabša te težave. Starši se osredotočamo/te, ali govorimo/te o uporabi najbolj koristnih starševskih strategij, medicinskih posegov, pristopov terapije ali česa drugega, kot so na primer informacije o zavodih, šolah, razvojnih vrtcih in še kaj.
V zadnjih zapisih (v FB skupinah) in pogovorih s starši opažam/o, da je veliko vprašanj, kakšne starševske strategije uporabiti, katere terapije ..., kam z otrokom ..., ko otrokovo, mladostnikovo vedenje postane za njega in tudi za okolico nevzdržno, če ne že nevarno.
Postavljena diagnoza je pri tem orientacija, v kateri smeri bomo raziskovali.
Žal pri nas tako imenovana stroka na področju avtizma izhaja z medicinskega modela in nam je bolj malo v pomoč. Avtizem je kompleksen spekter in po navadi ga spremlja več diagnoz (več pridruženih izzivov – 'hkratno in ne vzročno pojavljanje različnih bolezni'), če vemo, katere motnje, lažje raziskujemo in po/iščemo ustrezne starševske strategije, terapije ..., če ni diagnoz, nimamo orientacije, smo v temi.
Diagnoza je torej lahko pozitivna ali pa negativna.
Najprej poglejmo pozitivne strani. Diagnosticira pomoč pri opravljanju storitev in pomoči ljudem. Diagnoza lahko ljudem pomaga tudi razumeti njihove izzive. Z razkritjem diagnoze zagotavljajo tudi nekaj pravnih varoval.
Obstajajo tudi pomanjkljivosti. Diagnostični in statistični priročnik, če verjamete ali ne, nekatere diagnoze izključuje kot pridružene (soobstoječe) z avtizmom. Tako šole uporabljajo tudi "ravni" avtizma DSM5, da trdijo, da so nekatere prilagoditve nepotrebne.
V zapisovanju na blogu: Nevrodiverziteta, nevrodivergentni, samozagovorništvo, bomo opisovali, raziskovali, primerjali ... pridružene izzive, ki jih lahko imajo nevrodivergentni posamezniki.
Ni komentarjev: