Zagovorništvo ali nasilna komunikacija?

Ko bolečina govori glasneje kot sporočilo

V skupnostih, kjer se starši in skrbniki dolgo časa borijo za pravice svojih nevrodivergentnih otrok, pogosto srečamo zelo močna čustva: jezo, razočaranje, nemoč, strah in utrujenost. Ta čustva so razumljiv odziv na sistemske ovire, ponavljajoče se zavrnitve in dolgotrajno neupoštevanje potreb otrok.

Pomembno pa je razlikovati med zagovorništvom, ki gradi spremembe, in nasilno ali agresivno komunikacijo, ki – četudi izhaja iz upravičene bolečine – pogosto povzroči še več razkola.

 

Kaj je zagovorništvo?

Zagovorništvo je zavestno, usmerjeno in strateško delovanje za spremembe, ki:

• temelji na pravicah, ne na osebnih napadih,
• loči problem od ljudi,
• uporablja jasno, argumentirano in spoštljivo komunikacijo,
• ustvarja zavezništva, ne sovražnikov,
• omogoča, da se glas sliši tudi dolgoročno.

Zagovorništvo ni tiho, ni pasivno in ni prilagodljivo na račun otrok. Je pa usmerjeno, vzdržno in odporno na izgorelost.

 

Kaj ni zagovorništvo (čeprav se tako pogosto doživlja)?

Agresivna ali nasilna komunikacija se pogosto pojavi, ko:

• so starši dlje časa preslišani,
• je bila njihova izkušnja razvrednotena,
• so doživeli sistemsko krivico,
• se borijo brez podpore in razumevanja.

Takšna komunikacija lahko vključuje:

• posploševanje (»vsi so proti nam«),
• obtoževanje brez možnosti dialoga,
• osebne napade,
• teorije zarote,
• delitev skupnosti na »naše« in »sovražnike«.

Čeprav je čustveni izvor razumljiv, posledica pogosto ni večja moč, temveč:

• zapiranje vrat,
• izguba zaveznikov,
• dodatna stigmatizacija nevrodivergentnih otrok in staršev,
• večja izolacija skupnosti.

 

Povezava z nevrodivergenco in naučeno nemočjo

Mnogi starši nevrodivergentnih otrok so dolga leta:

• poslušali, da pretiravajo,
• bili označeni kot problematični,
• ostali brez ustrezne podpore,
• prevzeli vlogo »edinega borca« za svojega otroka.

To lahko vodi v sekundarno naučeno nemoč, kjer:

• se občutek nemoči preobrazi v stalno pripravljenost na boj,
• je vsak drugačen pogled doživet kot grožnja,
• dialog ni več varen, temveč nevaren.

V tem stanju komunikacija pogosto postane reaktivna, ne strateška.

 

Izgorelost staršev kot nevidni dejavnik

Izgorelost staršev nevrodivergentnih otrok je realna, a redko priznana:

• stalno dokazovanje potreb,
• birokratski boji,
• čustveno delo brez počitka,
• strah za prihodnost otroka.

Izgorelost lahko povzroči:

• zmanjšano regulacijo čustev,
• črno-belo razmišljanje,
• nezaupanje v vse sisteme in ljudi,
• izgubo občutka varnosti v skupnosti.

Pomembno je povedati jasno in sočutno:

Izgorelost pojasnjuje vedenje, ne opravičuje pa škode, ki jo to vedenje lahko povzroča drugim.

 

Razlika v praksi: isti cilj, druga pot

Agresivna komunikacija

»Vsi ste del problema. Nihče nič ne dela. V skupini so saboterji.«

Zagovorniška komunikacija

»Opažamo sistemske težave in pomanjkanje sprememb. Predlagamo, da se osredotočimo na konkretne cilje in skupne zahteve.«

Razlika ni v bolečini – ta je resnična v obeh primerih.
Razlika je v učinku.

 

Nevrosenzitivni pogled: zakaj je to pomembno tudi za nevrodivergentne otroke

Otroci in mladostniki:

• zaznavajo napetost v skupnosti,
• ponotranjijo konflikt kot nevarnost,
• se učijo, kako se boriti za pravice – bodisi z dialogom bodisi z napadom.

Če želimo učiti samozagovorništvo, morajo videti:

• da je mogoče biti odločen brez nasilja,
• da je jeza informacija, ne orožje,
• da se spremembe gradijo tudi skozi odnose.

 

Zagovorništvo ni glasnejše kričanje.
Je vztrajanje, ki ne izgubi človeškosti.

Resnična moč zagovorništva je v tem, da:

• ohrani stik s sabo,
• ne izgubi stika z drugimi,
• in s tem ustvari pogoje za spremembe, ki trajajo.