Diskurz

Foucault je diskurz dojemal kot ločeno telo družbenega znanja (McHoul in Grace 1993). Če so drugi namigovali, da je diskurz zgolj jezik, ki ima temeljne skrite pomene, je Foucault razumeval, da diskurz dejansko nadomesti jezik (Dreyfus in Rabinow 1982; McHoul in Grace 1993). Jezik jezikoslovci mislijo (dojemajo) kot na sistem predstavljanja, sistem, kjer njegovi elementi predstavljajo nekaj (McHoul in Grace 1993). Foucault trdi, da je diskurz, ki je nadomestil jezik, resnično sredstvo, s katerim nekaj vemo (McHoul in Grace, 1993). Zato diskurz ljudem dejansko nekaj naredi; vpliva nanje.

Avtizem, razvojno oviranost, je mogoče obravnavati s stališča  medicinskega modela invalidnosti ali z nove perspektive imenovane nevrorazličnost, ki jo je ustvarila avtistična skupnost in je v skladu s socialnim modelom.

Nekaj naslednjih zapisov bo o pomenu jezika, diskurzov in diskurzivnih praks za družbene prakse (kako avtizem postane zdravstvena težava in s tem družbena skrb)  in ustvarjanje podobe o skupinah ljudi  z avtizmom, o socialni kategorizaciji in konstrukciji identitete  skupin ljudi z avtizmom.  

Foucault je bil prepričan, da je splošna funkcija znanstvenega diskurza ustvarjanje ljudi kot predmetov preučevanja z namenom pridobiti znanje o naravi človeštva (Smart 2002). Kakšen je bil diskurz, pa je bilo odvisno od zgodovinske dobe, v kateri se je diskurz pojavil.

Za Foucaulta ni dovolj zgolj razumevanje diskurza, da bi razumeli, kako se oblikujeta človek in človeštvo; človek je moral razumeti zgodovino, zato, ker v določenih zgodovinskih obdobjih prevladujejo različni politični režimi, ki omogočajo nastanek določenih diskurzov (Foucault 1980, 1995).

Čeprav se je Foucault (1988, 1990, 1994a, 1994b, 1995) ukvarjal z družbenimi praksami institucij, ga je zanimalo predvsem to, kako so se te posebne institucionalne prakse lahko pojavile v sodobni družbi.  Želel je torej razumeti zgodovino teh praks. Menil je, da je pomembno, da raziskovalci sčasoma preučijo diskurz, da bi razumeli, kako se moč izvaja v današnjem času. Njegov cilj je bil razumeti ne le zgodovino preteklih praks, temveč tudi »zgodovino sedanjosti«  (Foucault 1995: 31). S tem je mislil, da bi morali raziskovalci, da bi bolje razumeli, kako se moč skozi socialno prakso kaže v sedanjosti, preučiti družbene prakse, tako  diskurzivne kot nediskurzivne, ki so značilne za različna zgodovinska obdobja.