Ocenjevanje potreb

 

Socialne službe naj bi se organizirale okoli potreb uporabnikov in ne obratno; da morajo posamezniki svoje potrebe prilagajati obstoječim storitvam, ki jih izvajajo socialne službe. Ugotavljanje potreb je zato ključni korak k reorganizaciji socialnih služb v skladu s spremembami v kulturi socialnega varstva.

Osnovni element procesa ugotavljanja potreb je zbiranje podatkov. Dobro izpeljan postopek zbiranja podatkov lahko vodi v izpolnitev dveh pomembnih ciljev:

·  v identifikacijo specifičnih podatkov, ki pomagajo izkristalizirati ključne socialne potrebe

·  v zagotavljanje načinov za vzpodbujanje udeležbe uporabnikov in državljanov v procese ugotavljanja  potreb

Osnovne metode zbiranja podatkov o potrebah so:

·         uporaba sekundarnih podatkov

·         intervjuji in vprašalniki

·         ključni informatorji

·         ciljne skupine

·         sistematične raziskave

Štirje dejavniki pa odločajo o tem, katero metodo ugotavljanja potreb bomo izbrali:

·         čas

·         finančna sredstva

·         osebje

·         znanje

Uporaba sekundarnih podatkov je najpreprostejša, zanjo porabimo najmanj časa in je tudi najcenejša metoda ocenjevanja potreb. Različni državni uradi razpolagajo s številnimi zbranimi in statistično obdelanimi informacijami o prebivalstvu, ki nam lahko posredno pomagajo pri ocenjevanju potreb določene populacije. Mogoče je tudi medsebojno kombinirati in dopolnjevati različne vire podatkov. Kot vsaka druga ima tudi ta metoda svoje pomanjkljivosti: podatki so lahko zastareli; včasih je potrebno precej tehničnega znanja, da lahko statistične podatke ustrezno interpretiramo; ker so bili podatki v osnovi zbrani z nekim drugim namenom, kot je naš, so informacije samo delne.

Metoda intervjujev je najdražja, zanjo je potrebno veliko časa, vendar daje najbolj izčrpne, zanesljive in kvalitativne podatke. Lahko jo izvajamo »v živo« ali prek telefona. Pri intervjujih »v živo« je zelo pomemben izbor in usposabljanje izpraševalcev, ki morajo znati tistemu, s katerim se pogovarjajo, omogočati sproščenost in spontanost v izražanju. Intervjuji so lahko odprti, polstrukturirani ali strukturirani. Slednji omogočajo primerljivost in kvantitativno obdelavo, prvi pa dajejo poglobljene in kvalitativne podatke. Pri oblikovanju vprašanj je potrebno imeti precej občutka, zato je dobrodošlo, da pri tem sodelu- jejo tudi uporabniki. Telefonski intervjuji so nekoliko cenejši, vendar je mogoče pričakovati, da najrevnejši del prebivalstva, ki potrebuje največ socialnega varstva, ne razpolaga s telefonom. Zato je pri tej metodi potrebno posebno pozornost posvetiti reprezentativnosti vzorca. Tretja možnost intervjuvanja je pošiljanje vprašalnikov po pošti. Glavni ugovor tej metodi je majhna odzivnost, kar spet ogroža reprezentativnost vzorca. Metoda je neprimerna za nepismene ljudi in za tujce, ki ne obvladajo dobro slovenskega jezika. Zaradi neosebnosti metoda ne daje podrobnih informacij. Po drugi strani, pa je metoda vprašalnikov po pošti poceni, omogoča enostavno in hitro analizo ter tistemu, ki odgovarja, zagotavlja intimnost in anonimnost. Če zagotovimo enostavna in lahko razumljiva vprašanja, ki jih po možnosti prevedemo za neslovensko populacijo, in če moremo zago- toviti določeno stopnjo preverljivosti podatkov, je ta metoda lahko zelo učinkovita.

Metoda ključnih informatorjev predpostavlja, da obstajajo posamezniki, ki lahko verodostojno reprezentirajo ciljno populacijo. Metoda je zaradi majhnega števila udeležencev enostavna in poceni, vprašljiva pa je reprezentativnost.

Metoda ciljnih skupin izhaja iz marketinškega področja, kjer na tak način ugotavljajo potrebe potrošnikov po določenih proizvodih, razvi- jajo tržne strategije in ocenjujejo kvaliteto proizvodov. V ciljni skupini je od osem do deset udeležencev in moderator, skupine pa so lahko tudi manjše. Optimalen čas srečanja je od 40 minut do tri ure. Diskusija je usmerjena v kvaliteto storitev in udeleženci lahko povsem brez zavor izrazijo svoje mnenje, poglobljeno analizirajo in se odziva- jo na delovanje socialnih služb. Pomembno je, da je srečanje skrbno načrtovano in strukturirano. Spet pa je ključno vprašanje, koliko izbrani predstavniki resnično reprezentirajo potrebe ciljne popu- lacije. S to metodo pridobljeni podatki so seveda kvalitativne in ne kvanitativne narave.

Sistematične in obsežne raziskave, ki imajo za cilj ocenjevanje potreb prebivalstva, so sestavljene iz vseh zgoraj naštetih metod in se izvajajo v naslednjih korakih:

·     izbor področja proučevanja

·    zbiranje že obstoječih podatko

·    anketa po pošti o zaznavanju »občutenih« potreb in njihovem zadovoljevanju

·    razgovori z manjšim vzorcem, ki nudijo kvalitativne podatke o

·   »občutenih« potrebah

·   razgovori s prebivalci in nevladnimi organizacijami, kar omogoča ustvarjanje skupnega pogleda na 

    potrebe

·  razgovori z delavci na terenu

·  povezovanje ugotovitev, ki prihajajo iz obeh smeri: »od zgoraj navzdol«, od strokovnih delavcev, in od

   »spodaj navzgor«, od uporabnikov

·  izpostavitev soglasij in nesoglasij

·  javna razprava, na kateri se oblikuje soglasje o potrebah in prednostnih ciljih

Vir: Spremenjene vloge NVO