Nevrodivergenca in družbena pogodba

 Prevod članka: 

Neurodivergentnost i društveni ugovor: Izazov skrivenih pravila i društvene nejednakosti

Autor: Davor Moravek

Dr. Davor Moravek, specialist psihiatrije, piše o pomembni temi. Zelo pomembno je, da je tak strokovnjak spregovoril o težavah, s katerimi se nevrodivergentne osebe srečujejo v družbi, in o načinih reševanja teh težav.

Povzetek:

Ta članek raziskuje odnos med nevrodivergentnostjo in teorijo družbene pogodbe, s posebnim poudarkom na problemu skritih pravil in njihovi vlogi pri ohranjanju družbene neenakosti. Teorija družbene pogodbe, ki temelji na predpostavki racionalnega in avtonomnega posameznika, pogosto ignorira izkušnje nevrodivergentnih posameznikov, katerih način razmišljanja in vedenja se ne ujema z dominantnimi normami. Z uporabo koncepta epistemološke slepote analizira način, kako družba, vključno z zdravstvenim sistemom, konstruira pojem "normalnosti" in s tem izključuje nevrodivergentne perspektive. Članek se opira na primere skritih pravil v izobraževanju, zaposlovanju, družbeni interakciji in zdravstvenem varstvu ter prikazuje, kako ta pravila ovirajo polno sodelovanje nevrodivergentnih posameznikov v družbi. Sklepa, da je za doseganje bolj vključujoče družbene pogodbe potrebno prepoznavanje in obravnavanje skritih pravil, ki marginalizirajo nevrodivergentne posameznike, ter spodbujanje razumevanja in vrednotenja nevrodivergentnosti kot oblike človeške razlike.

Ključne besede: nevrodivergenca, družbena pogodba, skrita pravila, epistemološka slepota, vključenost, avtizem, ADHD, diskriminacija, medicinski model, patologizacija.

1. Uvod

Teorija družbene pogodbe, prevladujoča paradigma v zahodni politični filozofiji, pojasnjuje legitimnost politične oblasti kot rezultat hipotetičnega dogovora med racionalnimi posamezniki (Gauthier, 1986; Hobbes, 1996/1651; Locke, 1988/1689; Rawls, 1971; Rousseau, 1997/1762). Vendar pa ta model pogosto implicitno predpostavlja določeno vrsto "normalnosti" in "racionalnosti", s čimer izključuje tiste, ki ne ustrezajo tej ozki definiciji. Nevrodivergentni posamezniki (npr. posamezniki z avtizmom, ADHD, disleksijo) se soočajo s posebnimi izzivi v kontekstu družbene pogodbe, ker se njihovi načini razmišljanja, vedenja in interakcije pogosto razlikujejo od prevladujočih družbenih norm (Silberman, 2015; Singer, 2017). Ta odstopanja se pogosto napačno razlagajo kot primanjkljaji ali pomanjkljivosti, kar povzroča diskriminacijo in izključenost.

2. Nevrodivergenca in epistemološka slepota

Koncept epistemološke slepote (Alcoff, 2007; Code, 1991; Collins, 1990; Dotson, 2011; Harding, 1991; Mills, 1997) je ključnega pomena za razumevanje mehanizmov neenakosti, s katerimi se soočajo nevrodivergentni posamezniki. Prevladujoče družbene naracije, vključno s tistimi znotraj zdravstvenega sistema, konstruirajo pojem »normalnosti« na način, ki izključuje nevrodivergentne modalitete delovanja. Ta »normalnost« se pogosto sprejema kot nedvomno danost, zaradi česar so izkušnje in perspektive nevrodivergentnih posameznikov nevidne. Družba nezavedno (ali zavestno) filtrira informacije in interpretira dogodke na način, ki ohranja obstoječa prepričanja, s čimer ustvarja epistemološko slepoto.

3. Skrita pravila in nevrodivergenca

Skrita pravila oziroma neformalne norme in prakse, ki urejajo družbene odnose (Bourdieu, 1977; Ellickson, 1991; Scott, 1998), igrajo ključno vlogo pri marginalizaciji nevrodivergentnih posameznikov. Čeprav niso eksplicitno kodificirana, imajo ta pravila močan vpliv na življenja nevrodivergentnih posameznikov, saj omejujejo njihove možnosti pri izobraževanju, zaposlovanju, socialni interakciji in dostopu do zdravstvene oskrbe.

Izobraževanje: Izobraževalni sistemi so pogosto zasnovani za nevrotipične učence, s poudarkom na verbalni komunikaciji, socialni interakciji in specifičnih oblikah vedenja. Nevrodivergentni učenci imajo lahko težave pri spremljanju pouka, opravljanju nalog ali socialni interakciji, kar lahko povzroči nerazumevanje, slabše akademske dosežke in izključitev.

Zaposlovanje: Postopki zaposlovanja in delovno okolje se pogosto izkažejo za sovražne do nevrodivergentnih posameznikov. Razgovori za službo, ki se močno zanašajo na socialne veščine in sposobnost »branja med vrsticami«, so lahko precejšen izziv. Poleg tega lahko pričakovanja timskega dela, odprtih pisarniških prostorov in neformalne komunikacije ustvarijo dodatne ovire.

Socialna interakcija: Nevrodivergentni posamezniki lahko težko razumejo in uporabljajo družbene norme glede komunikacije, vedenja in izražanja čustev. To lahko povzroči nesporazume, socialno izolacijo in stigmatizacijo. Primeri vključujejo pričakovanja glede očesnega stika, interpretacije neverbalnih znakov in »primernega« vedenja v različnih družbenih situacijah.

Zdravstveni sistem: Čeprav je namenjen temu, da bi bil vir podpore, pogosto reproducira skrita pravila, ki patologizirajo nevrodivergentno vedenje.

Medicinski model invalidnosti: Prevladujoči medicinski model nevrodivergenco obravnava kot bolezen ali motnjo, ki jo je treba »ozdraviti« ali »popraviti«, in ne kot obliko razlike (Oliver, 1990). Ta pristop ignorira družbene in okoljske dejavnike, ki prispevajo k težavam, ki jih doživljajo nevrodivergentni posamezniki.

4. Za bolj vključujočo družbeno pogodbo

Da bi bila družbena pogodba bolj vključujoča za nevrodivergentne ljudi, je treba sprejeti naslednje korake:

Prepoznavanje in obravnavanje skritih pravil: Treba je ozaveščati in kritično preučiti neformalne norme in prakse, ki marginalizirajo nevrodivergentne ljudi, vključno s tistimi v zdravstvenem sistemu. To vključuje analizo izobraževalnih sistemov, delovnih okolij, socialnih interakcij in zdravstvenih ustanov.

Spodbujanje razumevanja nevrodivergence: Izobraževanje o nevrodivergenci je bistveno za boj proti stigmi in predsodkom. Treba je širiti znanje o različnih načinih delovanja in spodbujati spoštovanje nevrodivergence kot oblike človeške razlike in ne kot napake ali bolezni. To vključuje tudi redefiniranje perspektiv znotraj medicinske skupnosti.

Ustvarjanje prilagoditev in podpore: Treba je zagotoviti razumne prilagoditve v izobraževanju, zaposlovanju in drugih sferah življenja, vključno z zdravstvenim varstvom, da se nevrodivergentnim ljudem omogoči polno sodelovanje. To lahko vključuje prilagoditve v komunikaciji, delovnem okolju, zdravstvenih storitvah ali dodatni podpori.

Vključevanje nevrodivergentnih perspektiv: Pri oblikovanju zakonov, javnih politik in medicinskih protokolov je ključnega pomena vključiti perspektive in izkušnje nevrodivergentnih posameznikov. To bo zagotovilo, da bodo njihove potrebe in pravice ustrezno obravnavane ter da se bodo izognile nenamernim posledicam dominantnih, nevrotipičnih norm.

5. Zaključek

Teorija družbene pogodbe v svoji tradicionalni obliki ne uspe ustrezno zajeti izkušenj in potreb nevrodivergentnih posameznikov. Skrita pravila, ki izhajajo iz epistemološke slepote za nevrodivergenco, ohranjajo neenakost in izključenost ter so prisotna tudi v zdravstvenem sistemu. Doseganje resnično vključujoče družbene pogodbe zahteva prepoznavanje in odpravo teh skritih ovir ter spodbujanje razumevanja in vrednotenja nevrodivergence kot legitimne oblike človeškega obstoja. Aktivno si je treba prizadevati za izgradnjo družbe, ki ceni raznolikost in zagotavlja enake možnosti za vse, ne glede na nevrološki status, vključno z reformo medicinskega pristopa k nevrodivergenci.

Bibliografija

• Alcoff, L. M. (2007). Visible identities: Race, gender, and the self. Oxford University Press.
• Barnes, C. (1991). Disabled people in Britain: A case for basic human rights. Hurst & Company.
• Bewaji, J. A. B. (2003). Philosophy and criteria of justice. Codesria.
• Bourdieu, P. (1977). Outline of a theory of practice. Cambridge University Press.
• Code, L. (1991). What can she know?: Feminist theory and the construction of knowledge. Cornell University Press.
• Collins, P. H. (1990). Black feminist thought: Knowledge, consciousness, and the politics of empowerment. Unwin Hyman.
• Crenshaw, K. (1989). Demarginalizing the intersection of race and sex: A Black feminist critique of antidiscrimination doctrine, feminist theory and antiracist politics.1 University of Chicago Legal Forum, 1989(1), 139–167.
• Dotson, K. (2011). Tracking epistemic violence, tracking practices of silencing. Hypatia, 26(2), 236–257.
• Fricker, M. (2007). Epistemic injustice: Power and2 the ethics of knowing. Oxford University Press.
• Goldberg, D. T. (2002). The social constitution of race. In Race critical theories3 (pp. 109-127). Blackwell Publishing.
• Harding, S. (1991). Whose science? Whose knowledge?: Thinking from women's lives. Cornell University Press.
• Mills, C. W. (1997). The racial contract. Cornell University4 Press.
• Narayan, U. (1997). Dislocating cultures: Identities, traditions, and third-world feminism. Routledge.
• Pohlhaus, G. (2012). Relational knowing and epistemic injustice: Toward a theory of willful hermeneutical ignorance. Hypatia, 27(4), 715–731.
• Scheurich, J. J., & Young, M. D. (1997). Coloring epistemology: Are our research epistemologies racially biased? Educational Researcher, 26(4), 4–16.
• Spivak, G. C. (1988). Can the subaltern speak?. In C. Nelson & L. Grossberg (Eds.), Marxism and the interpretation of culture (pp.5 271–313). University of Illinois Press.
• Sullivan, S. (2006). Revealing whiteness: The anatomy of racial domination. Indiana University Press.
• Tuana, N. (2006). The speculum of truth: Sex, knowledge, and the Enlightenment. Indiana University Press.
• Young, I. M. (1990). Justice and the politics of difference. Princeton University6 Press.
• Zerubavel, E. (1997). Social mindscapes: An invitation to cognitive sociology. Harvard University Press.
• Zerubavel, E. (1999). The social life of minds. Cambridge University Press.
• Zerubavel, E. (2006). Blindspots: Hidden biases of unconscious thought. Princeton University Press.
• Zerubavel, E. (2010). Cognitive sociology: The social life of the mind. Ashgate Publishing.

 

 https://www.facebook.com/moravek/posts/pfbid02eDHPwAVtS7wpRz7y39dj1kCKhEtDHR5HxXDffFJiCHwCumgadGQ6VDjF8dydB4Rpl